Življenje v mestu je bilo živahno. Meščani so začeli svoj delovni dan že ob zori. Po zajtrku, ki ga je pripravila gospodinja, so se moški odpravili po svojih opravkih. Obrtniške delavnice ali trgovine so se navadno nahajale v pritličju hiše. Poleg mojstra so v delavnicah delali še pomočniki in vajenci, ki so se komaj učili obrti. Dečke so očetje že kmalu uvajali v svoje posle oziroma obrtniške spretnosti, pri 14-ih letih so že delali. V zgornjem nadstropju meščanske hiše so bili bivalni prostori lastnika hiše. Poleg gospodarjeve sobe so se tam nahajali še kuhinja s predprostorom in manjša soba (izba). Bogatejše družine so imele bivalne prostore v dveh nadstropjih. Oprema hiše je vsebovala klopi, mize, skrinje, postelje. Za nego telesa so uporabljali lesene čebre, saj je bila kopel priljubljena vrsta družabnosti. Prehrana meščanov je bila sestavljena iz žit (kruha), zelenjave, sadja, mesa. Pomemben dodatek je bila sol, medtem ko so bile druge začimbe zelo drage in redkejše. Jedi so sladkali z medom. Najbolj priljubljena pijača je bilo pivo. Oblačila meščanov so narekovala pravila. Meščani niso smeli nositi razkošnih oblek (iz svile, zlata ali srebra). Tudi nakit je smel biti le manjše vrednosti, brez dragih kamnov. Meščani so najraje zahajali v taverne, kjer so popivali, pripovedovali novice, kockali, peli … Nesreče, prepiri in pretepi so bili sestavni del teh večerov. Zelo obiskane so bile različne javne prireditve – zabave ob sejmih, procesije in javna kaznovanja. Položaj žensk se je razlikoval od položaja moških, saj so bile moškim podrejene. Deklice so vzgajali za vodenje gospodinjstva, jih učili šivanja in vesti gobeline. Njihova vloga je bila, da se dobro omožijo in rodijo otroke. Če se ženske niso poročile, so morale delati, da so imele vir dohodka. Delale so kot predice, pri trgovcih ali pekih, mnogokrat so celo vodile taverne.