Pri čemer ne gre spregledati niti tega, da so se s tem sporom v našem javnem življenju začeli uveljavljati nekateri politični nazori, ki po svoji naravi sodijo globoko na Balkan. Danijel Starman namreč že nekaj časa ponavlja, da bi pri določitvi slovensko-hrvaške meje morali upoštevati tudi zgodovinska merila kot da ne bi razumel, da je zadnjo balkansko vojno povzročilo prav srbsko sklicevanje na zgodovinske meje, ki so seveda potekale na ozemljih, gosto naseljenih s Hrvati in Bošnjaki. Še več, brez pretiravanja je mogoče postaviti celo tezo, da je Evropa v zadnjih petdesetih letih vstopila v stanje relativnega miru in blagostanja tudi zato, ker se ji je uspelo dogovoriti, da so meje med državami načeloma nedotakljive pri čemer ne gre spregledati niti tega, da se je z izjemo Balkana tega pravila razmeroma trdno držala tudi ob zlomu komunizma, pa čeprav je bilo takrat videti, kot da se razmerja moči določajo na novo in da je dovoljeno odpirati vsa vprašanja. Nemčiji sta se namreč združili, Češka in Slovaška pa razdružili tako, da so bodisi medsebojne meje zbrisali ali pa notranje administrativne meje spremenili v državne, nikjer pa niso spreminjali samega poteka meja v imenu popravljanja zgodovinskih krivic ali postavljali pod vprašaj meja med tistimi državami, ki jih ti združitveno-razdružitveni procesi niso neposredno prizadeli. Če ne bi bilo tako, bi lahko Nemčija denimo ugotovila, da sta bila poljski Wroclaw in ruski Kaliningrad kot Koenigsberg in Breslau še pred šestdesetimi leti del nemškega kulturnega in državnega prostora in če bi večina Nemcev v slogu slovenske desnice za povrh še verjela, da je komunizem povzročil Evropi več zla kot nacizem, bi bilo z njihovega zornega kota edino prav, če bi se ti mesti v imenu zgodovinske poštenosti vrnili nazaj pod okrilje matice. Še več: če potek meja v Evropi ne bi veljal za nekaj nedotakljivega, bi se denimo tudi Italijani lahko spomnili, da je bila njihova severovzhodna meja nekoč pred Postojno in če Slovenci že tako vneto popravljajo krivice, ki jih je storil komunizem, in ljudem v naravi vračajo tisto, kar je bilo njihovo leta 1941, bi lahko konec koncev tudi Italija v naravi dobila nazaj svojo predvojno lastnino, tako da bi bila slovensko-italijanska meja spet na Planini.