Na Iveta Šubica pa so poleg učitelja Franceta Kralja in skoraj družinske tradicije podobarskih delavnic očitno vplivali ruski slikarji dvajsetega stoletja. Da mu je bil blizu samosvoj, skoraj pravljično domišljijski svet kmečkega življa Marca Chagalla, daje vedeti s tako neposrednimi aluzijami, kot je navajanje velikega vzornika v naslovu podobe, recimo v Tihožitju s Chagallom in Poljanami v ozadju ali v uporabi značilnega chagalovskega motiva lebdeče figure nad vasjo (Brez naslova,1966, olje na platnu). Vse kaže, da pa mu je bil blizu tudi Kazimir Maljevič v svojem zgodnjem in poznem obdobju, ko je v širokih barvnih ploskvah iskal monumentalne like ruskih kmetic in v jezdecih na rdečih konjih simbolične glasnike, ki se pojavljajo, spet berljivi na izrazito pomenski ravni pri Ivetu Šubicu. Njegovo odprtost za nove pobude kaže ne nazadnje tudi uvajanje predmetov ikonografije poparta v sicer starožitne vaške idile ali upodobitve, kakršna je denimo portret Heroja Rafla iz 1977, ki povzema določene temeljne vrednote takrat sočasne nove figuralike. Informelovsko plastenje barve in njeno materialno občutenje pa tako ali tako opredeljuje nekatere njegove najboljše slike, tematsko neposredno vezane na spomine iz partizanov.