Ne spominjam se več, ali je bilo jutro, ko smo se prvič odpravili na fakulteto, prav tako sivo kot tisto soboto, ko nas je avtobus popeljal eni zadnjih avantur v študentskem življenju naproti. Ampak sivo jutro na meji dežja nas je skoraj prosilo, naj gremo nekam južneje. Zaspani obrazi na avtobusni postaji so pričali o tem, da nam v času študija ponavadi ni bilo treba vstajati ob tako rani uri. Kdor pa je pogledal pozorneje, je v očeh teh sivih obrazov, ki so se kot kameleoni zlivali z barvo jutra, opazil majhen plamen - plamen pričakovanja. "Absolventski" je namreč samo enkrat v življenju, in kdo ve, kaj vse se utegne zgoditi... Ko je avtobus krenil, se je razpoloženje v njem počasi vedrilo. Vedrilo pa se je tudi vreme - kot da bi nas skušalo prepričati, da naj vseeno ostanemo. A mi se nismo dali - bili smo odločeni, da se za nekaj dni preselimo kakšnih tisoč kilometrov južneje in se tam na primeren način poslovimo od študentskega življenja - z zabavo vseh zabav, ki bo trajala kar deset dni skupaj. Slednje so si nekateri vzeli malo preveč k srcu, in ko smo se v Trstu vkrcavali na ladjo, so morali uporabiti preverjeno taktiko - izmed treh ladij, ki so jih videli, so izbrali srednjo.