Ne preostane mi kaj dosti drugega kot upanje in svarilo. Upanje zbujajo zmaga demokrata Obame v ZDA in njegove obljube glede mučenja in Guantanama. In upanje obuja dejstvo, da je vse bolj živ upor evropske penalistične akademske srenje zoper erozijo človekovih, z ustavami določenih procesnopravnih pravic. Na drugi strani pa ni še dolgo, ko je na našem pragu divjala kruta, genocidna vojna, in njene posledice vidimo še danes v odnosih med nacionalnimi skupinami in njihovimi državami, v njihovem odnosu do mednarodnega kazenskega sodišča, kar vse pripoveduje o tem, da lahko množično nacionalistično sovraštvo zatre vsak glas razuma, vsako sled demokratične strpnosti, vsak poziv k spoštovanju človekovih pravic in elementarne človečnosti. Res pa je tudi, da je gospa Florence Hartman v svoji knjigi Mir in kazen zgovorno pokazala, da je delež nenačelne, poniglave in sebične politike velikih, tako imenovanih demokratičnih sil pri dogajanjih na Balkanu izjemno velik, če ne celo odločilen.