dragocene in varujejo družbo, druge pa ljudi le ovirajo pri tem, da bi bili to, kar so in živeli svojo resnico. Tako ustvarjene napetosti lahko sčasoma ustvarjajo simptome, in sicer toliko časa, dokler se ne vrnemo k svojemu resničnemu bitju in to živimo, ter si izberemo pot brez samoomejujočih idej. Takrat se lahko tudi odločimo živeti v tistih delih družbe, ki tak način bitja, ki nas osrečuje in ki je za nas pristen, cenijo. Zaradi istovetenja z mentalno aktivnostjo veliko ljudi v zahodni družbi težko »spusti možgane na pašo«, čeprav si notranji mir želijo izkusiti. Njihov um ni več le orodje, ampak je postal njihov gospodar. Da bi ponovno zagospodarili nad svojim umom, se je potrebno odločiti, katere misli bomo sprejeli in katere zavrnili, ter zaznavanje izbrati, namesto da bi mu podlegli. S tem omogočimo umu, da počiva v nedelu, dokler ga za analitične procese spet ne zaženemo. S tem se poveča zmožnost biti prisoten tukaj in zdaj in stvari videti takšne kot so, namesto skozi zaznavni filter naših predstav o tem, kaj je res. Naša zavest je bolj mirna in tiha. Zmožna je komunicirati z drugimi ravnmi zavesti, namesto da oporeka intuitivnim prebliskom. Ko osebnost vleče v nasprotno smer od duha, to običajno imenujemo ego. Medtem ko je mnogo duhovnih disciplin osredotočenih na uničenje ali podreditev ega, na to gledamo tudi kot na boj s samim sabo, pri katerem se ustvarijo dodatne napetosti s tem, ko svoj drugi del diskriminiramo in si lastno osvoboditev le otežujemo. Bolj smiselno je sprejeti se v celoti in zavestno združiti to, kar je za nas resnič-