26. november 2007 elektronski naslov: nascasopis@zavod-cankar.si Ko smo se naslednje jutro spravili k sebi, smo se dogovorili, da bomo prespali v Sisku, kar je bil peklenski načrt, katerega se nismo prav dobro zavedali. Reka je postala še počasnejša. Čez dan smo dobili podatke od ljudi ob reki, da Sava že okoli 70 let ni imela tako nizkega vodostaja. Že nekaj dni je bilo jasno, da prvotni cilj ne bo dosežen, kajti časa je bilo nenormalno premalo za dosego v takih razmerah. Tudi člana z največ dopustniških dni sta začela resno dvomiti o delti reke Donave in sta si zadala cilj Beograd ali pogojno Džerdap. Sredi dne smo srečali ribiča, ki ves mesec lovi some na Savi in prijazno nam je podaril 6kilogramsko ribo. Soma smo s strahom privezali za čoln in ga pol dneva vlekli za seboj do točke, kjer so bili napori preBeograda. No, določil se je cilj: Bosanska Gradiška (prvo večje mesto v BIH). Trojica je bila precej sklepčna in dogovor je obveljal. Proti koncu dneva po maratonski pogajanjih dveh vpletenih strank je padla odločitev tudi preostale dvojice, da bosta zaključila pot tam, kjer večina, kajti s čolni za hitre vode bi bil Beograd dobesedno metek v glavo drugih dveh mladeničev. Preostanek dneva je minil v prešernem vzdušju in razmišljanju o naslenjem dnevu, ko naj bi dospeli na zasluženi cilj. Pri kraju Jasenovac, kjer je bilo zloglasno taborišče, začne Sava mejiti Hrvaško in Bosno. Meja med Hrvaško in BIH večinoma poteka po reki Savi vse do Srbije. Za nočni počitek smo se zasidrali na levem bregu reke, ker smo imeli dovoljenje le za gibanje po hrvaškem ozemlju. Zadnji dan veslanja je minil v pričakovanju Bosanske Gradiške, kroničnega pomanjkanja kakršne koli tekočine za preživetje v 30 in več stopinjah Celzija. Zadali smo si še prečenje dveh bližnjic (prečenje kopnega, da bi skrajšali vodne poti), skozi koprive, čez njive, koruzo in grmovje, da smo si prihranili debeli dve uri mlatenja mirne Save. Ko smo končno zagledali cilj – Bosansko Gradiško – je vsakemu ušel glasen juhej. Sledilo je srečanje z mejnimi oblastmi BIH, ki so nam povzročile nekaj sivih las, kajti morali smo premakniti čolne izpod mosta 300 m nižje na Hrvaško stran in še enkrat iti peš na most, ki povezuje Hrvaško in BIH. Oblasti so se pozanimale, kdo in kaj smo, in postali smo pravi prijatelji in ni bilo nobenih čudnih vprašanj več, npr.: »Šta rade Slovenac peške na Hrvatsko Bosanski granici?« In 500 m pozneje KONČNO, z iskrami, ki so nam letele iz ust od žeje, pet neobritih, utrujenih, veselih, žejnih, lačnih Slovencev s polno hitrostjo v prvi bife in začelo se je gašenje žeje, ki je kar trajalo in trajalo. Andrej in Primož sta se odločila, da se bosta naslednji dan odpravila proti Sloveniji. Preostali smo uživali v Gradiški še eno noč in jo nato skupaj z našim uradnim šoferjem in še nekaterimi prijatelji mahnili čez BIH v Srbijo na največjo svetovno trobentaško veselico v Gučo. To pa je že druga zgodba. Marko Perko