“Absolutno. Bil je očetov prijatelj in me je spremljal od vsega začetka. Spominjam se ga na obisku pri nas doma v času, ko je bil zelo pod pritiskom. Govoril je o tem, da so bili kmetje na Goriškem v hujšem položaju kot v času, ko so bili koloni. Meja je bila zaprta, svojih češenj niso mogli sami prodajati na trg, zadruga jih je rubila in bili so v krizi. Bil sem bil star 14, 15 let. Tudi sam sem na začetku Perspektiv pisal o teh briških kmetih, za kar je bil malo kriv tudi Pučnik. Ko sem Kocbeku nesel Poker , me je sprejel kot princa. Dejal je: 'Blazno odprto!' Potem sva šla v sobo, kjer sva se pogovarjala, in jaz sem prižgal radio. Vedel sem, da mu prisluškujejo. Vedel pa sem zaradi moje izkušnje v zaporu. Kocbek v dnevniku pravi: 'Če je pa teror prišel tako daleč, da ta mlad nedolžen človek misli, da sem prisluškovan, oziroma misli, da živimo v popolni diktaturi, je to za nas res strašno znamenje.' On namreč ni verjel, da mu prisluškujejo. To se je zgodilo leta 1966. Mislim, da sta s sinom Matjažem šele na začetku sedemdesetih ali konec šestdesetih odkrila vse te prisluškovalne miške. Zakaj se je moje življenje v letih 1975, 1976 podrlo? Ker napišem in izdam v Problemih Pesem za Kocbeka . To je bilo slučajno tiskano v času, ko je dal Kocbek intervju v Zalivu o povojnih pobojih. Oboje so povezali in prišel je befel. Karkoli sem hotel delati, so prišli personalisti in rekli: 'Pojdite se spočit k očetu v Koper.' Upal sem, da bom lahko prišel do kruha z delom na delavski univerzi, morda s poučevanjem angleščine, a nič, nič, nič. Trajalo je malo časa, ampak je bilo strašno. In vse to zaradi tega, ker se je s Kocbekom stara rana ponovno odprla. Rešil me je šele Blaž Mesec, direktor osnovne šole v Marezigah, ki me je zaposlil. Ko so prišli k njemu udbovci in mu razlagali, da sem 'nezaposljiv', jih je enostavno nahrulil in vrgel ven.”