John Harrington, novi hokejski selektor in tokratni človek z ozadjem. Da, če ga je imel kdo od dosedanjih selektorjev, ozadje namreč, ga ima on. A pojdimo po vrsti. Ob lanskoletnem obeleževanju 100-letnice svetovne hokejske organizacije je bila za največjo hokejsko zgodbo stoletja razglašena zmaga reprezentance Združenih držav Amerike nad Sovjetsko zvezo na zimskih olimpijskih igrah v Lake Placidu 22. februarja 1980. Gre za tekmo finalnega dela olimpijskega turnirja, v kateri so Američani Sovjete presenetljivo premagali z rezultatom 4:3, ameriška zmaga pa je od takrat naprej znana tudi kot čudež na ledu oziroma tekmi. O njej sta bila posneta tudi dva filma. V prvem je igral Karl Malden, v drugem pa Kurt Russell.Tekma se je odigrala v času hladne vojne oziroma tri mesece po tem, ko je Sovjetska vojska vdrla v Afganistan kot pomoč vladi prosovjetsko usmerjene Demokratične republike Afganistan. Ta je oblast prevzela leta 1978, vendar pa bila tudi takoj deležna islamističnega upora. Islamiste so takrat kakopak še podpirali Američani, ki so leta 1980 poleti potem bojkotirali olimpijske igre v Moskvi. Poleg političnega je bil na delu tudi močan hokejski kontekst. Sovjetska ekipa, še do danes bržkone nepreseženo superiorna reprezentanca, je veljala za absolutnega favorita turnirja, a so ji očitali, da v bistvu ne gre za amaterje, saj so bili igralci na delu v Rdeči armadi samo na papirju, v bistvu pa so se posvečali zgolj športu. V pripravljalnih tekmah je kazalo, da Sovjetska zveza ne bo imela pravega tekmeca. Rusi so leto poprej v ekshibicijski tekmi Challenge cupa s 6 proti 0 odpravili izbrano vrsto profesionalcev iz NHL, mesec dni pred začetkom olimpijskega turnirja pa v pripravljalni tekmi tudi ameriško olimpijsko ekipo, in to kar z rezultatom 10:3. Za Američane se je to zdelo brezupno, a obrnilo se je drugače.Olimpijski čudež na ledu Po presenetljivem uvodnem remiju 2:2 proti prav tako favoriziranim Švedom se jih je polotila »božjost«, tako da so v nadaljevanju s 7:3 med drugim premagali tudi Čehe, na koncu, po zmagi nad SZ, pa v zadnji tekmi še Fince z rezultatom 4:2, kar je pomenilo olimpijsko zlato. To je torej ozadje. Kajti novi slovenski selektor John Harrington je bil pri 23 letih član tiste reprezentance, igral je v napadu, na dresu pa je nosil številko 28. V nadaljevanju kariere se sicer ni prebil v ligo NHL, je pa podpisal pogodbo za Buffalo Sabres, ki so ga preusmerili v ekipo Rochester Americans. Zanje je igral v ligi AHL, ki je razred nižja od NHL. Kljub temu, da so bili igralci kanadskega porekla ljubosumni na uspeh ameriške ekipe na olimpijskih igrah in so zato na Harringtona posebno budno pazili, je v prvih dvanajstih tekmah zbral izrednih sedem točk, potem pa je doživel surov napad od zadaj v glavo, zaradi katerega je v mlaki krvi na ledu za pet minut obležal nezavesten. Zavoljo takšne naravnanosti nasprotnikov in v pričakovanju, da se v Evropi igra čistejši hokej, se je preselil v Švico, a je kljub temu na olimpijskih igrah v Sarajevu še igral za ameriško reprezentanco, potem pa se je podal med trenerje. Od leta 1985 do leta 2008 je deloval v Ameriki, kjer je nadvse uspešno treniral univerzitetne ekipe. Lani se je ponovno vrnil v Švico, kjer je prevzel ekipo Ambri-Piotta, vendar je bil tam odpuščen. Ambri-Piotta so trenutno v švicarskem prvenstvu gladko zadnji. Vroči selektorski stolIz švicarske lige se je preselil na klop slovenske reprezentance, kjer je zamenjal Šveda Matsa Waltina, ki je reprezentančno klop zapustil po lanskem izpadu iz skupine A. Drugi kandidati za prevzem selektorskega mesta so bili še trener Dunaja Kevin Gaudet, bivši slovenski selektor in trenutno trener madžarske Albe Ted Sator ter jeseniški trener Doug Bradley. Ob tem velja pripomniti, da je bil Sator bojda želja igralcev, vendar pa se človeku očitno ne ljubi več ukvarjati s slovenskimi hokejskimi zdrahami ter sprenevedanji in je možnost ponovne zasedbe selektorskega mesta zavrnil. Kaj na to pravi Harrington? Prve dni v Sloveniji preživlja v blejskem hotelu. Že tako suhljat je še bolj vidno shujšan, saj se ga je polotil eden od virusov, ki te dni pustošijo po Sloveniji. Kljub temu že dela. Sestaja se s klubskimi trenerji in drugimi hokejskimi kompetentneži, preko katerih zbira informacije o igralcih. Za zdaj bo reprezentanco vodil samo na bližnjih kvalifikacijah za zimske olimpijske igre, ki bodo v začetku februarja potekale v nemškem Hannovru, po vsej verjetnosti pa bo tudi po njih ostal reprezentančni selektor. Slovenija je v kvalifikacijski skupini z domačini Nemci, z Avstrijci in Japonci. »Ne vem še dovolj in nimam veliko časa. Za zdaj se pogovarjam in iščem informacije o igralcih pri drugih ljudeh, skozi pogovore. Seveda me zanima statistika igralcev, saj je zgovorna, vendar pa ta ne pove vsega. Nekateri imajo pač kvalitete, ki ji statistika ne zajame, so pa to enako pomembni igralci, kot na primer strelci in podajalci. Načeloma iščem predvsem dobre in hitre drsalce. To je po mojem osnovno, če hočemo konkurirati močnim ekipam, s katerimi se bomo srečali. Predvsem z drsanjem. Dobro drsanje ti odpira možnosti za marsikaj,« je svoj pogled na situacijo v četrtek popoldan razložil slavni prišlek. Priprave tik pred zdajciTo, da ima na voljo vsega nekaj dni za pripravo moštva, seveda predvsem potrjuje znano, da so vrhovni slovenski hokejski funkcionarji in funkcionarčki skrajni neresneži, ki jih bolj kot hokej kot tak zanimajo predvsem njihove osebne kariere. Pa vendar. Prišel je človek, ki je bil udeleženec čudeža in kot takega, se pravi kot človeka, ki zna motivirati ekipo, ga je slovenski zvezi Neil Sheehey, nekdanji igralec NFL, ki je ob koncu kariere igral za Olimpijo, od tedaj naprej pa kot menedžer skrbi za ameriško-kanadske hokejiste, tudi predlagal. Na HZS torej računajo na čudež. Kako redno in običajno se mu zgodi, da njegovi delodajalci v njem kot nekdanjem članu ameriške čudežne reprezentance v resnici pričakujejo čudež, vprašamo Harringtona. V Švici mu čudež ni uspel. »He, prevečkrat ljudje pričakujejo čudeže! Tisto, kar se je zgodilo v Lake Placidu, ni bil čudež, ampak pač kup nekih okoliščin, vključno s tem, da smo igrali pred domačim občinstvom, ki nas je nosilo, da smo bili mladi in zagnani, da smo bili izredni drsalci, da smo res držali skupaj in nekaj veljali predvsem kot ekipa ter da smo imeli nekaj nadvse pomembnega – izjemnega vratarja. Brez izjemnega vratarja se v takih situacijah ne da narediti nič, medtem ko je marsikaj mogoče, če ti vratar brani domala vse. To dvigne tudi preostanek ekipe in izbira vratarja bo najbolj pomembna tudi v slovenski reprezentanci. Ne nameravam bistveno spreminjati ekipe. Nimam časa za to. Poskusil bom izpeljati določene izboljšave. Igrati moramo trdo, srčno in pametno.«Po izkušnjah s slovenskimi hokejskimi reprezentanti je mogoče soditi, da jim bolj ustreza izhodišče, da lovijo uvrstitev v višjo tekmovalno skupino, kot pa da branijo pridobljeno pozicijo. Kvalifikacije za olimpijske igre bi jim torej morale ustrezati. Vendarle pa v konkurenci Nemcev in Avstrijcev zares govorimo zgolj o možnostih za čudež, ki ga sam po sebi Harrington ne zagotavlja. ohn Harrington, novi hokejski selektor in tokratni človek z ozadjem. Da, če ga je imel kdo od dosedanjih selektorjev, ozadje namreč, ga ima on. A pojdimo po vrsti. Ob lanskoletnem obeleževanju 100-letnice svetovne hokejske organizacije je bila za največjo hokejsko zgodbo stoletja razglašena zmaga reprezentance Združenih držav Amerike nad Sovjetsko zvezo na zimskih olimpijskih igrah v Lake Placidu 22. februarja 1980.