Vendar je CD, takšen, kakršen je, statična ustanova. V njihovih prostorih se obiskovalci zadržujejo le nekaj ur na dan, pridejo, si ogledajo in odidejo. Kot družabni center ne ponuja ničesar. »Od te vizije se še nisem poslovil,« zatrjuje Mitja Rotovnik in dodaja, da namerava v kratkem odpreti videoteko z izborom kakovostnih art filmov. Vendar je le videoteka premalo. CD nima prodajnega mesta, kakor vsi razgibani kulturni centri po svetu, ki bi ponujal marsikaj: od fotografij, plakatov, izbrane literature do pestre izbire domačega in tujega kulturnega revialnega tiska. Restavracija v petem nadstropju je že nekaj let zaprta, čeprav ima eno najlepših lokacij v Ljubljani. Bife v spodnjem preddverju je odprt le med prireditvami, nima miz, kamor bi se lahko odložilo kozarce, manjkajo pepelniki, stoli, izbrana ponudba pijač, kakovostnejša postrežba in nemalokrat se je zgodilo, da je bil ob koncu prireditve že zaprt. Zanj skrbi Emona Maximarket, vendar le kot najemnik. »Bife je last CD,« pravi Jelka Dolžan, ki je v Maximarketu odgovorna za gostinsko ponudbo, »v opremo zato ne moremo posegati, delovni čas določa CD, izbora pijač pa ne moremo ponuditi takšnega kot zasebniki, ker smo vezani na grosiste.«