Mesto je zajel vročinski val. Dobesedno in v prenesenem pomenu. Predvsem ponoči, ko se na štirimilijonsko prestolnico spusti koprena varljivega miru, se zdi, da je mogoče slišati neslišno odštevanje minut. Čas se izteka, odločitev je pred vrati. Druščina ljudi, ki je prišla v Irak, da bi z lastnimi telesi ustavila pobijanje civilistov in svetu pokazala, da je s civilno nepokorščino mogoče vreči iz sedla jezdece vojne, je neverjetno pisana. Trenutno je v Bagdadu več deset mirovniških iniciativ, natančno število udeležencev je zaradi spremenljive situacije nemogoče oceniti. Bi rekel, da nas je nekje med tisoč in tisoč petsto. Nove skupine prihajajo vsak dan. Danes sem na cesti videl avtobus Rusov, včeraj so v naš hotel prispeli Francozi in še ena skupina Špancev. Akcija Živi ščit, ki jo je sprožil bivši ameriški marinec Kenneth OKeefe, je zgolj ena od skupin, čeprav verjetno najštevilčnejša. Balkan sobranje, v katerem so poleg štirih aktivistov iz Slovenije še en Turek, Norvežanka in Poljak, je nekakšna pridružena članica Živega ščita in hkrati jedro neformalne skupine za direktne akcije na ulicah Bagdada. Te so zaradi svoje duhovite neposrednosti postale hit tedna. Prvo mirno motenje govora iraškega zunanjega ministra je izpeljalo sedem ljudi, med naslednjimi akcijami je naše število naraslo na nekaj sto. Sledila sta rajanje na tržnici in vdor v mednarodno tiskovno središče z zahtevo po objektivnem poročanju zahodnih medijev, ki besno tekmujejo za lovoriko manipulatorja stoletja. Hitri, neprijavljeni odgovori na dogajanje okrog nas učinkujejo v komplicirani deželi v kočljivem času nalezljivo blažilno. Včeraj smo z mostu čez reko Tigris razobesili ogromen transparent s sporočilom gorečnemu Bushu, dopoldne smo se bagdadski izpostavi OZN predali z zahtevo, da se nam sodi za vojne zločine (trditev vojnega ministra Rumsfelda) ali da se, če se obtožbe izkažejo za neutemeljene, uvedejo sankcije proti ZDA. Naša hotelska soba se je spremenila v terenski TV-studio: Anniken je postala poročevalka za drugi program norveške nacionalke, Američan Sam Seedorf ji s svojim hekerskim znanjem pomaga prispevke pošiljati skozi kapilare iraškega medmrežja. Zveze s svetom so slabe, informacij praktično ni. Najboljše zdravilo za vakuum je humor in stiki z ljudmi na ulici: vodna pipa, glasba, pantomima, biljard. Desetletni embargo je državo, gospodarstvo in ljudi spremenil v vešče tihotapce. Gospod Mohammad Mamdoh, diplomirani kipar, je oblikovalec v manufakturi za izdelavo svetlobnih napisov in drugih reklamnih dosežkov. Ukvarja se še s pesništvom, ki je v arabskih deželah izredno cenjeno, in kaligrafijo. Zasluži 30 dolarjev na mesec. Je poročen, a nima otrok. Pred poroko je bodočo ženo v deveturnem besednem maratonu prepričal, da je na svetu ljudi tudi brez njunega prispevka preveč. Med iraško-iransko vojno je bil osem let na fronti. Preživel je. Med vrnitvijo domov si je v bizarni prometni nesreči zdrobil medenico. Šepa. Ni ga strah prihodnosti. Mohammad je prototip človeka z bagdadske ulice.Aktivisti smo bolj optimistično razpoloženi. Nimamo druge izbire. Karl Dallas, dvainsedemdesetletni kantavtor, poet in mirovnik, je pred nekaj dnevi prišel iz Bradforda, angleškega mesteca z največjim odstotkom pakistanskih priseljencev v Združenem kraljestvu. Še je ujel demonstracijo za mir v Londonu 15. februarja, na kateri se je zbralo več kot dva milijona ljudi. Pravi, da je bila to najbolj fascinantna demonstracija v njegovem življenju. Bo že vedel, prvi javni protest je absolviral davnega leta 1938. Z mamo sta vzklikala proti angleškemu svetohlinskemu popuščanju Hitlerjevi mašineriji za ubijanje. Danes vzklika sam, proti Bushu.Dottore Andolina, tisti zdravnik iz Trsta, ki je priskočil na pomoč, ko je polovico našega hotela pokosila driska z bruhanjem, je zajebant. Preveč tega je že videl: Hrvaško, Bosno, Kosovo, Čečenijo. Človek ima stil, vsake toliko izvleče steklenico odličnega vina. Pred nekaj dnevi nam je skuhal špagete po maminem receptu. Španec Ignacio je bolj resne narave. Ko smo prispeli, je bil on tisti, ki nas je seznanil s specifiko tukajšnjih razmer, ne meneč se za to, da ga lahko pretirana skrb osmeši. Gospod Abu Jaser, imam torinske islamske skupnosti, se je prišel na lastne oči prepričat, kaj se dogaja v Iraku. Predobro pozna postseptembrsko bombastičnost oblikovalcev javnega mnenja, ki enačijo islam z Al Kaido in muslimane z Bin Ladnom.Gospa Rachel iz Kanade je premožna, ponosna stara mama. S prijateljičinim avtomobilom se je pripeljala iz Pariza. Verjame, da njen Ne vojni šteje, da tukaj in zdaj obstajajo realne alternative. Dvaintrideset aktivistov skupine s pesniškim imenom Voices of Wilderness se je za štiri dni odpravilo v nevtralno cono na tromeji s Kuvajtom in Savdsko Arabijo. Spali bodo pod milim nebom, se postili in molili za mir. Veterani novodobnega mirovniškega gibanja romajo po svetu in v konfliktnih deželah postavljajo izrezljana in popisana debla, nekakšne toteme miru. V Iraku so že od septembra lani. Njihovo živo nasprotje so Bridges to Baghdad, italijanski protiglobalisti, ki so za pravičnejši svet pripravljeni vreči tudi kak kamen. Predvsem pa so mnogo bolj opazni na demonstracijah. Po našem prihodu v Bagdad so, poleg barvite Okinawa Peace Group, nedvomno dali najgloblji pečat. V Živem ščitu prevladujejo Britanci. Nekateri med njimi so v permanentnem sporu z gručo, ki se je zbrala okrog očeta projekta; avtorstvo versus »večja učinkovitost«. Šalimo se, da lepo zrcalijo sliko globalne realnosti. Drobni prepiri in podtikanja so energijo večine ostalih udeležencev, ki prihajajo iz 22 držav, preusmerili drugam. Eva Marn, bivša pravnica, ki je nekaj časa delala za misijo Evropske skupnosti v BIH, jo je pobrisala z nočnim vlakom v Basro. Erik Valenčič je od danes prostovoljec v pediatrični bolnici. Marta Gregorčič se s skupino turških in kurdskih aktivistov jutri seli v naftno rafinerijo na obrobju mesta. Med njimi je tudi Tolgaj, ex Greenpeace direktor za Sredozemlje. Tudi on rad vodi sestanke, organizira tiskovke … a je za razliko od Angležev izredno učinkovit. Ljubkovalno ga imenujem Corporate daddy, čeprav je mlajši od mene. Hrbtenica izredno kompaktne, čeprav nadvse heterogene turško-kurdske skupine je Šaban, debelušen možak, ki je, predvsem ko gre za komuniciranje z iraškimi oblastmi, nepopustljiv pogajalec. Čeprav smo si super simpatični, odhajam v skladišče živil z ljudmi, ki se mi bodo pridružili na poti nazaj v Evropo, 5. ali 6. marca. Če bo kombi cel, če bodo izhodi iz mesta še odprti. Stacionirani smo na vzhodnem bregu reke Tigris, najbližja je meja z Iranom, zato za vsak primer pridobivamo tudi iranske vizume. Bagdad je v teh dneh babilon, zmešnjava kultur, jezikov in interesov. Mirna kri, osredotočenost na naslednji korak in nasmeh na obrazu so najboljši vizum. Joe Letts je glavni voznik konvoja Živi ščit in lastnik antikvarnih rdečih »double-deckerjev«, ki so se na poti sem dol neštetokrat pokvarili. Mestni prevoz v Bagdadu ima boljše. Na rdečih avtobusih je velika reklama za Lettsovo potovalno agencijo. Hm. Sue Darling, šestdesetletna sivolaska, je bivša diplomatka Združenega kraljestva. Dolgoletna kariera ji je pustila globoke sledi. John je po srcu zapatist, pustil je službo latinskoameriškega dopisnika za Guardian, enooki gusar miru. Helen in Kevin sta prepričana Valižana, njun veganizem je v Iraku na hudi preizkušnji. Oscar je norveški anarhist, njegov prijatelj Sjur je poročen z Namaa, gospo, ki je pred mnogimi leti zadnjič videla rodni Bagdad. Mister Ayad ima švedski potni list, vedno je nasmejan, kot rojen za Balkan sobranje. Pomagal nam je pri nakupu materialov za antibushovski transparent in pri njegovi izdelavi. Njegov švedski sopotnik je bil nekoč amaterski pretepač in kasneje profesionalni boksar, danes pa, ko zadonijo arabski bobni, najbolje od vse mirovniške srenje miga z boki. Ron, Sam in Sean so anarhisti iz San Francisca. Ko se vrnejo domov, jih glavno delo šele čaka. Amerika danes: procentualno daleč najvišje število zapornikov na svetu (V privatiziranih zaporih jetniki tako rekoč zastonj delajo za velike korporacije. Kaj naredi taka firma, da si dvigne ceno delnic? Priskrbi si še več delovne sile!), zdravstvena in socialna varnost samo za izbrance, šolanje isto, državljanske pravice oguljene do kosti, davki poberejo več kot 50 odstotkov plače in financirajo v prvi vrsti ogromno armado plačancev, ki z ognjem in mečem večajo profite ameriške oligarhije. Kriminal, brezdomci, droge in občasni masakri v kakem zaspanem provincialnem gnezdecu. To je najbolj usran kraj na svetu, v Bagdadu so vsaj ljudje topli, odprti in nasmejani, pravi Sam, ki me uvaja v skrivnosti gverilskega računalništva. Faruk je z mano že od Istanbula. Zaradi nepopularnih političnih nazorov je bil večkrat tepen od policije, pa je malce nagnjen k dramatiziranju. Protipol naši optimistični skupini, ki je v Bagdad prispela tako rekoč gola in bosa, zato se dobro razumemo. Farukova mama je obupana, žena ga podpira. Ko se vrne, bo spet zavarovalniški agent. Ayse, bivša dopisnica turškega CNN-a, se je zaljubila v Sama. Skrbi jo. Vsake toliko koga nagloda strah. Takrat priskočimo, da ne bi nastala epidemija. Marta je včeraj pripeljala tri mlade glasbenike, ki so na stopnicah pred hotelom uprizorili fenomenalen unplugged koncert. Šestnajstletni deček, ki za kruh lošči čevlje, je za trenutek odložil ščetko in se pridružil plesu. Zdravila, ki smo jih pripeljali s sabo, so končno razdeljena. Bila je bitka, da so mimo ministrstva za zdravstvo prišla v roke angažiranih zdravnikov, Nemcev in domačinov. Tukajšnje oblasti imajo z nami svoje račune, razumljivo, res pa je, da nam v primeru neskladja interesov ne vsiljujejo svoje volje. Zmogli smo jih prepričati, da je strpnost do tujih mirovnikov njihovo najmočnejše orožje v propagandnem spopadu z zahodno publiciteto. Dejstvo je, da smo se mirovniki, če potegnemo črto, postavili na stran ohranitve trenutnih razmer in proti Bushevemu izvozu bombne demokracije. »Sadamovi zavezniki« navadni ljudje smo tukaj z vso silovitostjo soočeni s klasičnim vprašanjem: zakaj dopuščamo, da nas oblastniki jebejo v glavo? Po malem ali na debelo, naenkrat ali po obrokih, kje natančno je tista fina ločnica med lenobo in samomorilstvom? Je mini Rupsi kaj boljši od maksi Bušija? So zasvojenci s profitom boljši od zasvojencev s heroinom? Džankiji morijo sami sebe, profitarji pa cel planet, globalno, lokalno, regionalno. A vendar: džankijem policijska terapija, profitarjem vseobči aplavz in spoštovanje. Tukaj serijsko umirajo otroci, odrasli se smejejo, da se ne bi jokali. Ljudje kot mi, Abdul in Joža, obrezani neobrezani, so tisti trije grami odvečne kožice res lahko globalna ločnica med bedo in preobiljem!?