Danes, ko slovenski tehno sceni vlada minimal, skrajna oblika tehno glasbe, se starostna meja rejverjev drastično niža, veča pa se število zaužitih tablet in posnifanega spida. Namesto tristo ljudi se na masovkah nabere tudi do šest ali sedem tisoč mladih nadobudnih tehno rejverev. Namesto ene tabletke, ki je na voljo že za 1500 tolarjev, se poje tudi po deset ekstazijev na osebo, zalijejo se z alkoholom ter začinijo s spidom, koko, heroinom ali tripom. Smejanja ni več. Ostale so le še zategnjene face in pa obvezne dude. Komunikacija je padla na ničlo. Celoten parti ni več povezan v celoto, ki bi dihala skupaj pod taktirko didžeja, ampak razdeljen na male družbice. Nemalokrat se pojavi tudi kakšen tečnež, ki ustvari zaplet ali pretep. Na samih rejvih tudi ne prihaja več do vidnega mešanja generacij. Če imaš več kot petindvajset let in vstopiš v WC, kjer poteka največ poslov, povezanih z drogami, se dogajanje prekine, za sabo pa slišiš šepetanje: »Pazi, tale stari je sigurno kriminalist.« Srednješolci imajo namreč svojo sceno, ki se razvleče tudi med čas pouka v ustanovah izobraževanja. Dandanes si namreč najstniki namesto džointa med glavnim odmorom raje privoščijo četrtinko ali polovičko. Starejši pa tudi ne zahajajo redno na masovke, saj tam nimajo kaj početi. Zanje so primernejši manjši klubi, privatni žuri ali zabave na prostem, čeprav se marsikateri priletni predstavnik »džetseta« znajde v Ambasadi Gavioli, kjer ga obkroža družbica malce starejših Italijanov in Italijank na house plesišču, zgornjem priveeju. Namesto tabletk pa estradniki raje posežejo po kokainu.