Pomislil je na torek, dan, ko se je vrnil v življenje. Dolgo sploh ni vedel, kje je in kaj neki tu, v bolnišnici, sploh počne. Kljub temu da so mu tako zdravniki kot sestre in seveda mama ves čas govorili, da se je udaril v balkonsko ograjo, se sam tega resnično ni spominjal. Je pa imel v spominu svojo jezo na mamo, ker mu ni pustila uresničiti rojstnodnevne želje, da bi postal nekdo drug. Spominjal se je tudi cvilečega in nenavadnega mijavkanja svoje mačke Lucy, ki je nenadoma skočila s postelje in pristala s tako čudnimi glasovi na balkonu. Vedel je, da je s hudo nejevoljo odšel za njo, ker se je zavijanje le predolgo vleklo. Nato … Konec. Ničesar več ni bilo v njegovi glavi do trenutka, ko je odprl oči in pogledal v bel strop. Povedali so mu, da so osemnajst dni trepetali za njegovo življenje, ker se ni prebudil iz kome.