Nekateri ljudje so preprosto preveč trmasti, da bi jim lahko prišli do živega. Mate je bil eden najhujših. Še zmeraj je bil nedosegljiv, zato sem vnovič sedla v avto in do poznega večera sem se vozila po Ljubljani in okolici, od gostilne do gostilne, povsod tam, kjer sva v minulih tednih večerjala ali šla na pijačo. Zapeljala sme se celo do gradu v Polhovem Gradcu, od tam sva se povzpela na bližnjo Grmado, ker je nama obema ugajalo preživeti nekaj ur v naravi. Pred vhodom v grad, ki je preurejen v muzej, sem trčila v eno svojih študentk, ime sem že pozabila. Prisrčno me je pozdravila in me povabila na sok, kar pa sem odklonila. Vedela sem, ker sem to čutila, da me je vso pot, ko sem prečkala dvorišče, spremljala z očmi in se opazno čudila. Očitno sem se ji zdela čudna. V tistem trenutku me ni brigalo drugega kot da ga najdem. Bila sme slepa in gluha za vse okoli sebe, bežala sem sama pred seboj, mislila pa sem, da iščem njega.