Najlepše Slovenke so imele veliko tekmic že za časa nekdanje Jugoslavije, v kateri so bila nekatera mesta znana prav po lepih ženskah. Na prvem mestu je bil Split, sledila sta mu Mostar in Podgorica ter še nekatere druge metropole, znane po dinaridski in sredozemski lepoti. Tudi v tej gneči se je že takrat širil glas o skrivnostni privlačnosti Slovenk, zlasti Ljubljančank, ki so bile v tistem času, tudi po politični liniji, sinonim za slovensko lepoto. Južni bratje, ki sicer z lahkoto stresajo komplimente, so kar tekmovali v hvaljenju naših brhkih deklet. O tem, kaj od te lepote jim je bilo najbolj povšeči, ne bomo preveč razglabljali, kajti lahko bi prišli do neljubih sklepov. Dovolj je, če ugotovimo, da so bile sanje marsikaterega mladega vojaka mokre zaradi kakšne lepe Mojce ali Metke. Kaj vse so bili pripravljeni storiti za uresničitev teh sanj, je demonstriral sarajevski igralec Haris Burina, ki je upodobil lik delavca iz jeseniške železarne v filmu Mirana Zupaniča Operacija Cartie, posnetem po romanu Drobtinice Mihe Mazzinija. V svojem primitivizmu je šel tako daleč, da si je omislil pravcato »ultrapičkohvatno odjelo«, za nameček si je na prsi nalepil dodatne dlake, da bi potrdil svojo moškost. Ampak, glej ga zlomka: tisti Slovenki je bilo ime Ajša. Nič hudega. Rezultat mešanega zakona pač. Verjetno še tam iz šestdesetih, ko so Bosanci začenjali hoditi na hokej pod Mežakljo in tam spoznavali domačinke. Križanje etnogenov je veliko prispevalo k magiji ženske lepote pri nas. Toda skrivnostno hrepenenje v njihovih očeh je, kljub stikanju sredozemskega in balkanskega čustvenega prostora, ostalo zapisano pod vekami. S tem se strinja tudi fotograf Jože Suhadolnik, ki je prav tako prepričan, da je lepota Slovenk specifična v mešanju genov, nabranih z vseh vetrov, od hudokrvnih potomk Mongolov, prek širokotelesnih Ukrajink, ostankov črnogorskih Uskokov do jedrosti vikinških Argonavtov, ki so se klatili po slovenskih tleh.