Napad na Irak, ki je razdrl pol stoletja trajajoči in za obe strani uspešni konsenz med Zahodno Evropo in ZDA, je korak nazaj v obdobje pred evropsko kolektivno varnostjo. A obdobji se ne razlikujeta le po spremenjeni naravi orožja, marveč tudi po tem, da združevanje evropskih nacionalnih držav ni več le teorija. Pomembno razvojno stopnico je doseglo prav med iraško vojno, ker se je po naključju časovno ujelo s širitvijo EU. V tem okviru je lahko Francija kot stalna članica varnostnega sveta ZN preprečila, da bi bila brez pravih dokazov o neposredni grožnji miru legitimirana vojna, ki bi lahko bila vzorec osvajalske, neokolonialne vojne. Drug za prihodnost pomemben dogodek pa je, da se je Nemčija »vrnila na evropsko prizorišče kot svobodna igralka«, kakor piše francoski zgodovinar in demograf Emmanuel Todd.