Blaž Potočnik v brošuri Slovenski vodar 9 v članku Savinja in njene poplave obširno in točno piše s presunljivimi podatki o planiranih, a neizvršenih nujnih ukrepih za ukrotitev reke. Vsem, ki se »mačehovsko obnašajo« do poplav, priporočam, da ga preberejo, tistim, ki še niso doživeli poplave, pa zato, da bodo mogli dojeti grozote vodne ujme. Preberejo naj tudi Sobotno prilogo časopisa Delo z 29. septembra 2007, kjer strokovnjak slovenskega vodnega gospodarstva Rok Fazarinc v članku Železnike bi lahko rešili, Savinjo bi lahko ukrotili podrobno razloži nekaj kočljivih tem, na katere stroka opozarja že mnogo let, pa jim politika ne prisluhne. Citiram: »Investicija 70 milijonov evrov v zadrževalnike (že pri poplavi 1990 so bili izdelani projekti od Solčave, Luč, Ljubnega, Nazarja, Mozirja … za 12 zadrževalnikov, ki niso nikoli bili izvedeni do konca, op.p.), je enako vredna, kot če bi Savinja ob zadnji poplavi 18.–19. septembra prestopila levi breg nad mestom.« Dejal je tudi: »Imam občutek, da se država nekako zanaša na statistiko, če vodarji rečemo, da je kje šlo za 100-letne vode, mislijo, da jih pač naslednjih 100 let ne bo.« Diletantske izjave ministrov in drugih »strokovnjakov« so bile omenjene neštetokrat v vseh medijih. Kaj se dejansko dogaja? Kdo lahko odgovori o porabi sredstev, njih višini za protipoplavne potrebe, odplavljenih v »mirne« vode? O brezbrižnosti izvršne oblasti do poplav govorita svetnika MO Celje Jože Bučar in Bernard Krivec v časopisu Delo s 30. 11.1999 in 13. 12. 2000 v člankih Minister brani medvede, kdo bo poplavljence in Divje živali streljajo, poplavljence utapljajo!