Četudi je bil glavni umetniški motiv kastratov nastopati na opernih odrih – temu se je seveda krepko prilegal tudi ekonomski vidik, ki je kastratom kot glavnim pevskim zvezdnikom omogočil ogromne zaslužke –, so bili kastrati kot moški pevci z visokimi glasovi dobrodošli tudi v cerkvah, kjer je bilo ženskam v 18. stoletju, predvsem zaradi močnega protireformacijskega gibanja, še vedno prepovedano peti: omenjeno prakso dobro povzema latinski izrek mulier taceat in ecclesia (ženska naj v cerkvi molči). Kastrati so torej po sili razmer peli tudi v cerkvenih zborih, čeprav so bili zborovski pevci v povprečju slabše plačani. Pergolesijev oratorij Stabat mater , ki izhaja iz rimskokatoliške himnične sekvence iz 13. stoletja (avtorstvo pripisujejo frančiškanskemu menihu Jacoponeju da Todiju in papežu Inocencu III.), je tudi danes eno najpogosteje izvajanih del, ki ga je Cerkev hitro sprejela kot del svoje liturgije, kar je še posebej razvidno iz desolatne arije Vidit suum dulcem natum , ki opisuje Marijino neizmerno žalost, ko vidi svojega sina pribitega na križu.