10. Iz te ugotovitve izhaja, da se položaj pobudnice zaradi uporabe določb ZLKSDL, ZVKD in ZON, ki jih izpodbija, ni poslabšal, saj je ovira iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen obstajala že ob uveljavitvi ZDen – ta ovira je 51. člen ZNKD. V 50. točki obrazložitve je Ustavno sodišče zapisalo: " Zakonodajalec je torej v tretjem odstavku 18. člena ZDen določil vračanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti, vendar ne tistih, za katere bi lahko veljale ovire iz 19. člena ZDen. Ob upoštevanju, da se je 51. člen ZNKD nanašal na vse nepremičnine, ki so bile zavarovane po tem zakonu, ob uveljavitvi ZDen nobene nepremičnine, zavarovane kot kulturni spomenik ali naravna znamenitost, ni bilo mogoče vrniti v naravi. Takega namena sicer zakonodajalcu ni mogoče pripisati, vendar ob uveljavitvi ZDen vračanja tistih nepremičnin iz tretjega odstavka 18. člena ZDen, za katere ne bi obstajale ovire iz 3. točke 19. člena ZDen, ni omogočil. To je dejansko omogočil šele, ko je določil, za katere kulturne spomenike in naravne znamenitosti ovire ne veljajo. Tako je vračanje stanovanjskih objektov omogočil že leta 1992, vračanje drugih zavarovanih nepremičnin pa šele z uveljavitvijo ZVKD in ZON".