Orkester je prišel k nam nenapovedano, kot menjava, obdržal pa je najavljeni spored, ki sta ga kot ponavadi zapolnili dve klasični, da ne rečem muzejski deli. Še posebno problematičen se zdi Koncert za violončelo Roberta Schumanna, ki mu vsaj v prvem stavku manjka prave simfonične substance eksponirani temi sta široko pevni, vendar ne vzpostavljata kontrastov in konfliktov. Zato lahko s simfonično-koncertantno vsebino koncert napolni le umetniško močno navdahnjen solist. Violončelista Clemensa Hagna že poznamo kot člana prvovrstnega komornega sestava godalnega kvarteta Hagen , vendar pa je muziciranje v komornem ansamblu in vzpostavljanje dialoga s simfonično tvarino nekaj precej drugačnega. Tako je Hagen ostajal ves čas v intimi, v opojni vokalnosti tem, s čimer je le še poudaril liričnost Schumannovega dela, vendar pa se je forma s tem še bolj pretrgala in postajala precej enolična. Šele ko se Schumann v drugem stavku dokončno vda pesemskosti, čistemu žanru, je zažarel tudi Hagnov muzikalni intimizem in svetlejši, ne tako gost, temen ton. Pokazalo se je, da je Hagen velik glasbenik, vendar pa mu manjka nekaj solistične ekstrovertiranosti, morda celo egocentričnosti.