Obisk tovarne, kjer »rolajo« cigare, je bogata izkušnja. V Havani jih je kar nekaj, mi smo bili v La Coroni, nasproti Muzeja Revolucije. Večnadstropna stavba navzven deluje kot kakšno vladno poslopje. Štirikotna, v sredini skriva pokrito dvorišče. Zanemarjena, zbita, okrušena. Vonj urina, ki teče po hodniku, se meša z vonjem tobaka in prepotenih teles. So fotografski aparati prepovedani zato, da ne ujamejo bede, v katerih delajo delavci? Kot v razredu so posedeni za delovnimi mizami. Na koncu hale vreščeč glas ženske po zvočniku bere novice iz edinega dovoljenega dnevnika Granma. Na stenski sliki mlad Fidel ob kubanski zastavi budno strmi v delavski razred, ki mu v takšnih razmerah z izvozom cigar kuje trde dolarje. Juan lahko pokadi v tovarni neomejeno število cigar, vsak dan pa jih domov odnese nekaj. »Vse je laž – kaj cigare, hrano potrebujemo!« me na Plaza de la Catedral obzirno pobara starejši neurejen moški. Jedek je do sistema: »Ne verjemi uradnikom, prisluhni ljudem. Nimam dolarjev za čevlje, nimam dolarjev za hrano, žena je bolna in nimam za zdravila. Mi stisneš zelenca?«