"Budilka … Še nekaj minutk si vzameva za poležavanje v postelji, nato pa on odide na delo, poljub v slovo, in že ga več ni. Jaz ta teden delam popoldne. Dopoldne grem po nakupih, srečam se s prijateljico in ob kavi klepetava o raznih stvareh. Ko se vrnem domov, pripravim kosilo, ura je tri, kot bi mignil, in tudi sama se moram odpraviti na delo. Vozim se z avtom, razmišljam o njem, o tem, kako se je vse skupaj začelo … in že sem pred barom, kjer me čaka osem ur dela. Čas mi krajšajo tujci, domačini in prijatelji in že je ura pet, ko pride z dela tudi on, na kavico. Pove mi, da gre s prijateljem kupovat avto, in za njim ostane le še umazana skodelica. Dam jo v pomivalni stroj, misli mi letijo nazaj k njemu, do enajstih zvečer, ko zaprem bar. Pokličem svojega sončka, ne bo ga še kmalu doma, pravi, zato žalostno poklopim telefon in se lotim pospravljanja. Stopim v skladišče in za sabo zaslišim korake. Strah, dobim kurjo polt, s tem imam slabe izkušnje … Potem pa zaslišim njegov glas: 'Prišel sem ti pomagat pospravljat, da bova prej doma.' Ljubila sva se v skladišču, na paletah piva, na plastenkah fante, cokokakole, na tleh … Ko sva prišla domov, sva si privoščila prho in se potopila v sanje. Polepša mi vsak dan. Noči ne bi bile enake, če ne bi zaspala v njegovem objemu, jutra ne bi bila enaka, če se ne bi zbudila z njim."