Spoštovane poslanke in poslanci! Zakon o volilni kampanji je bil sprejet, kot se gotovo spominjate, jeseni, leta 1994, in to časovni stiski na koncu, ker smo ga želeli sprejeti in smo ga potem tudi sprejeli v času, da je lahko začel veljati že za lokalne volitve, ki so bile decembra 1994. Ta podatek, zlasti o časovni stiski, je bil potreben zato, ker je seveda v zakonu mogoče ostalo nekaj stvari ne do kraja razčiščenih, ravno zaradi te časovne stiske. Ena pomembnih ugotovitev, ki jo kot tedanji predlagatelj in sedanji sopredlagatelj lahko izrečem, je naslednja, da je imel zakon, ki mu nekateri še vedno očitajo nedorečenost in nekatere stvari, ki niso do kraja urejene, vendarle pozitivne posledice, in sicer z več vidikov. Prvi vidik je nedvomno, da je omogočil zakon več reda na področju plakatiranja, kot ga je bilo pred njim, ker je vsaj delno omejil ali pa preprečil tako imenovano divje plakatiranje. V nekaterih primerih, ko se je to pojavilo, pa je, kot vem, zanesljivo bilo to tudi potem ustrezno sankcionirano in je na ta način vplivalo na vedenje organizatorjev volilnih kampanj. Drugi pozitivni učinek je, da je zakon uredil in s tem tudi preprečil zlorabe v smislu uporabe nekaterih prostorov za namene predvolilne kampanje ali v tem, da bi določene ustanove, recimo šole ali kaj takega, vmešavali v volilno kampanjo in da bi izkoriščali možnosti, ki jih lahko imajo ljudje v teh ustanovah za politično propagandna sporočila. Verjamem, da se je to še vedno kdaj pa kdaj pojavilo, ampak verjetno, upam, vsaj v bistveno manjšem obsegu, ker so seveda vse stranke, vsi organizatorji volilne kampanje na to bili pozorni in bi na to tudi na ustrezen način opozarjali.