naftnih polj še naprej pritekalo k njim? Poleg tega bi se lahko italijanski zaveznik sesul, kar bi opogumilo recimo že premagane Francoze, da bi dvignili glavo, pa razne nevtralce, da bi zamenjali stran, še celo Franco, ki se ni hotel pridružiti nobeni vojni pustolovščini, bi lahko za ohranitev svoje oblasti navezal stike z zahodnimi zavezniki. Sklenili so torej, da bodo pomagali Italijanom, a naj za božjo voljo pokažejo vsaj nekaj bojevitosti in sposobnosti. Nemci so začeli obdelovati podonavske države in jih počasi bolj ali manj uspešno pregovorili, da so sprejele njihovo pokroviteljstvo. Pripravili so se tudi, da spomladi 1941 z vojaško silo neposredno napadejo Grčijo in rešijo zaveznika iz zanke, v katero se je tako nespametno ujel. Končno so tudi poslali dve tankovski in eno motorizirano divizijo v severno Afriko, da rešijo zavezniku njegov afriški imperij in mu po možnosti pomagajo osvojiti Egipt ter Sueški prekop. Edina kolikor toliko močna karta, ki jo je imela Italija, je bila njena vojna mornarica, zato bi vsaj ta morala zdaj storiti več, kot je dotlej. Še posebej zato, ker Nemčija v Sredozemlju ni mogla pomagati s svojimi ladjami, le nekaj podmornic bi lahko poslala na tvegano pot skozi Gibraltarsko ožino. Po drugi strani je zelo potrebovala te podmornice v bojih na Atlantiku. So pa Nemci