Zrelo grozdje mehko prešajo in mošt v odprtih posodah segrevajo na 90 stopinj Celzija, da lahko izhlapi 70 odstotkov vode. Ostanek, torej 30 odstotkov še tekočega, vendar že malo zgoščenega mošta, zlijejo v odprte kadi, kjer zaradi vpliva zraka mošt postaja rahlo kiselkast. Po štirih letih tako spremenjeni kis pretočijo v sode, ki jih napolnijo le tretjinsko. Precej velike odprtine pokrijejo z ličnimi belimi prtički, da lahko aerobne bakterije nadaljujejo svoje delo. Vsebina v sodu se zmanjša še za deset odstotkov. Tekočino pretočijo v naslednji sod in postopoma ga pretakajo toliko časa, da se navzame arome vseh vrst lesa, kar se zgodi v 12 ali 25 letih. Iz vsake serije petih vrst sodov kis združijo v posodi iz nerjavečega jekla, kjer stoji še šest mesecev, da se vse arome med seboj dobro prepojijo. Sodov ne perejo in običajno zadnji, kraljica med sodi, kot ga imenujejo, zdrži 200 do 300 let. Tedaj je les bolj podoben spužvi, vendar neizmerno diši, zato sodu snamejo kovinske dele, ga zvežejo z vrvjo in nad njim naredijo novega.