Zgodovina slovenskega rajferstva je zgodovina klubov, ki jih je plesa potrebno ljudstvo okupiralo in tudi zapuščalo, denimo zgodovina ljubljanske velediskoteke Dakota, v kateri je jeseni '95 že vrtel eden tedaj redkih renomiranih gostov iz tujine DJ Hell, a je potlej, po letih muk in težav in brez izdelane strategije, strmoglavila v pozabo. Ali pa sežanske diskoteke Titanic, ki je v družbi petstotih plesala le eno samo zimo, bila prizorišče prvega, preglednega Big Slovenian rejva in mesto, kjer si je takrat še hardtransovsko nastrojeni Umek ob petkih koval krono prvega slovenskega didžeja, a potonila zaradi z "drogami" povzročene nejevolje sežanskih oblasti. Podobne nevšečnosti so rajferje čakale tudi v najbolj skritih pribežališčih, denimo v Titovi čajnici na Bledu, kjer je napočilo prenekatero scagano jutro, in kjer, zdi se mi, se je prvič razlegel znani, eminentno slovenski bojni krik "Šopaj!" Vsekakor je novo nočno pleme rabilo ustanovni kongres, big bang, množično potrditev pravilnosti zastavljene poti, eksplozivno koncentracijo, ki je ni dočakalo niti v za dvatisoč ljudi Doom's Day rejva preveliki Hali Tivoli. Tehno veselice so, ko je bila zadeva še sveža, zvabljale ljudi na Metelkovo, kamor jih niti pod razno ne bi zanesle noge, pri plesu pa so se jim neredko pridružili tudi nekateri člani tamkajšnje pankovske posadke. Na Metelkovi so se nekajkrat ustavili tudi žepni konvoji Desert Storma, odprave, ki je združevala didžeje in druge udeležence zastonjskih, ilegalnih, skvoterskih partyjev na Angleškem. Desert Storm je na Metelkovi pokazal, kaj je do it yourself, D.I.Y. doktrina in kaj underground, potem pa se je v skladus svojimi prepričanji napotil vrtet od vojne prizadetim meščanom Tuzle in Sarajeva, česar si takrat ni privoščil noben izmed finančneje bolje podprtih rokerjev. Na elektronske ritme so se - če ne štejemo dance, popevkarske navlake po zvočnikih samopostrežnih trgovin - začele odzivati tudi pregovorno inertne šminklerske diskoteke, ki so še nedavno tega zasipavale goste s popevkami, ljubljanski disko Central (ex Turist) je denimo štartal z do današnjih dni prisotnimi house večeri, ki jih je za začetek, v svojem house obdobju vodil kar Umek. Za najlepši zgled sezone '96 pa je poskrbelo takrat najprodornejše in iz zapriseženih rajferjev sestavljeno promocijsko podjetje Freeart, ki je na Kraljevem hribu pri Kamniški bistrici, priredilo Mountain Festival. Na njem sem od redarjev prvič slišal pronicljiva izraza "rajfer" in "mezgati", sicer pa je na prostem, pod progo žičnice na Veliko planino tisoč petstotim ponudil slovenske, hrvaške in srbske didžeje radia B92, kar je bilo v letih popolne prekinitve diplomatskih in tudi družabnih stikov več kot dosežek. Po letih cincanja se prave poteze domisli tudi K4, ki ob sredah gosti drum&bass didžeje ljubljanskega združenja Radyoyo in za petkove Independance noči angažira residenta Umeka. Ta v eni sezoni naredi podzemlje na Kersnikovi za najbolj blazni slovenski klub, medtem ko se v prestolnici odpre (in kmalu tudi zapre) prvi in doslej edini, bolj večernemu druženju kot ponočevanju namenjeni klub Penati, pa začne pozimi vse bolj in bolj ropotati iz bivšega skladišča na obrobju Izole. Ambasado Gavioli, kakor se po svojem arhitektu, znanem italijanskem opremljevalcu diskotek, imenuje z dvemi plesišči opremljena velediskoteka, ki sprejme do 2500 plesalcev, si izmisli druščina novih slovenskih podjetnikov, ki so obogateli s prodajo AMC posode in se potem ukvarjali s pohištvom. V kratkem, že v sezoni '97 pa K4 spelje Umeka, začne uvažati vedno bolj besne in renomirane didžeje, tudi samega Laurenta Garniera in Supa DJ Dimitrija (člana Dee-Lite) ter postane brez konkurence prvi slovenski plesni podij in usmerjevalec trendov, ki odmevajo tudi v mariborskem klubu Martin Krpan in novogoriškem Creamu. Marca se v bivših skladiščih Mebla v Novi Gorici razpoči po zaslugi gostov iz Italije največji rejv, kar jih je stresalo slovensko zemljico, Promisedland, na katerem okoli osem tisoč rajferjev štiriindvajset ur ne vidi sončne svetlobe. Bombastično najavljeni Promisedland pa postreže tudi z druge vrste presežniki, saj se kdovekje izgubi večina tujih (se pravi: nehrvaških, neslovenskih in neitalijanskih) didžejev, na njem ni življenjsko pomembne vode, ki jo za šankom ponujajo po štiristo tolarjev za pol litra, razočara s slabim ozvočenjem in pomanjkljivim dekorjem... Za razliko od največjega in najbolj množičnega natega v slovenski tehno zgodovini Freeart krona svoje dolgoletno delo z glasbeno pestro in imena dostojno veselico na Ljubljanskem gradu, kjer dvatisočerica mezga na tehno, house in drum&bass plesiščih. Bal sezone, Freeart Techno Festival prvič in zaradi pritožb krajanov menda zadnjič zavzame tako strateško pozicijo, veselica pa je, v sodelovanju z državnimi ministrstvi in pod okriljem konference Odvisnost v Evropi v Cankarjevem domu, posvečena, kdo bi si mislil, boju proti drogam. Še veliko slikoviteje je na Škucovi jesenski Danzi Macabri, ki se v pravem viharju z uraganskimi naleti vetra pripeti blizu izvira Rižane in je zavoljo tega posvečena dokazovanju rajferske trme s plesom v dežju ter žonglerskih spretnosti didžejev, predvsem Umeka, kateremu se na glavo sesede tovrstnim razmeram nedorasli šotor in mu veter dobesedno odnaša plošče z gramofona. Plešoča ljubljanska populacija se že pozimi '97 začne odločati med K4 in malim, a po vzoru vesoljske ladje opremljenim klubom Propaganda. V redno polno Gaviolo, ki nekaj časa vozi z dvemi, house in tehno obratovalnimi nočmi konec tedna, končno pride in šopa do onemoglosti in še čez vzornik domačih minimalistov Jeff Mills, spomladi '98 pa še nekdaj usodni Sven Vaeth. Poleg tehna in housa se v Ljubljani okrepi drum&bass/hiphopovska ekipa Radyoyo, ki začne v K4 voziti didžeje in MC-je svetovnega kova, sicer pa širše zastavi tudi na gradu Mala Loka odplesana Osvoboditelj veselica, ki ponudi poleg naštetih treh panog in breakbeata še nastop Heavy Les Wanted. Na živahno in multidisciplinarno rajanje, na primer na Halloween, naletiš v Mariborski Pekarni, kamor zahajajo Avstrijci, decembra pa se tako ali tako dela črno od priložnosti za množično uprizarjanje prednovoletnih šeg in običajev. V K4 breakbeatovska druščina didžejev in videastov hHex zvabi nekaj didžejev iz Nizozemske, ki ne priznavajo žanrskih omejitev, na enako skromno obiskanih večerih v Propagandi pa Umekov trio špili v tujini dolgo čislani electro. Sicer pa se zdi, da v domovini z redno ponudbo tujih didžejev blesti le en monogram - AG. Vse do hujskaškega pisanja v najbolj žoltem izmed rumenega tiska, ki sproži letos spomladi obsežne policijske akcije, zaradi katerih obisk Ambasade v kratkem pade, a ne usahne. Ker je šikaniranje policije omejeno na obalo, rajferji toliko raje hodijo na občasne veselice ljubljanskega potujočega kluba Taotech, Umek, ki je z Valentinom Kanzyanijem zaradi nesoglasij z vodstvom po vsem sodeč zapustil Gaviolo, pa buta po svoje pod imenom Consumer Recreation. Vseeno že štiri tisoč plesalcev s celjskega, že tradicionalnega Space Night rejva ne sporoča nič drugega, kot da elektrotehnični virus še zdaleč ni rekel zadnje besede. Pa dovolj zgodovine.