Trideset kilometrov vožnje skozi sedmero vasi, kjer je razen v Doljnem Seniku in Slovenski vesi prebivalstvo po poreklu skoraj v celoti slovensko, mine v živem, ponekod osupljivo privlačnem opazovanju zanimivosti in lepot, ostankov porabske zgodovinske in kulturne dediščine. Začne se že pri gornjeseniški župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika. Čez baročni obok pred oltarjem napisano sporočilo v knjižni slovenščini Hvalite Gospoda vsi narodi govori o naši nadnacionalni strpnostni drži, znani tudi iz Zdravljice. Vseskozi imaš občutek, da si v tuji državi, ampak pri domačih ljudeh. Četrtina prebivalstva je starejša od 60 let, mlajših od 14 let je komaj 18 odstotkov. Pred to sivo smrtjo se je 58 prebivalcev Andovcev odzvalo s spomenikom, ki je edinstven v slovenskem narodu. Sami sebi so sredi vasi postavili spomenik: na skromni plošči so zapisali svojih 58 imen in priimkov. Nad njimi piše: L. 2000 SMO ŽIVELI V ANDOVCIH - 2000 BEN ORFALUBAN ELTUNK. Iz te vasi je bil doma Karel Dončec, ljudski umetnik lončar. Ko sem bil pred nekaj leti pri njem, »betežnem«, se mi je v spomin vrnil njegov glas. In spomin mi je razložil, da Porabje ni roža na kurji glavi Slovenije, da je le pikapolonica z Dončečevega vrča, ki ga hranim doma, taka majhna »bougina margejčica«.