Živio, jaz sem Sara. Mogoče smo se že kdaj srečali, vendar me ne poznate. Prebivam v telesu neke gospe Marjete Novak in povem vam, da s kvaliteto tega življenja nisem prav nič zadovoljna. Predstavljajte si štiridesetletno sto petinsedemdeset centimetrov visoko žensko in oseminštirideset kilogramov kože in rahitičnih kosti. Da niti ne omenjam njene prozorne pegaste polti, redkih slamnatih las in brezizraznih ribjih oči. Predstavljajte si, da morate naokoli hoditi v takem telesu in ste nenehno tarča včasih zelo krutih pripomb. Že med neizbežnim odhodom v trgovino je mogoče od mimoidočih slišati vse sorte komentarjev, na primer: »Vidi smrt.« Pravzaprav sem se takrat nasmejala, človek je bil eden od »onih tamo dole«, najbrž ni poznal besede okostnjak in se je pravzaprav res ustrašil. Sicer pa je najbolj običajna moška pripomba: »S to pa že ne bi.« Iskreno povedano, jaz tudi ne, če bi bila moški. Le da se mi ne zdi potrebno tega izjavljati ravno tukaj in zdaj. In če si smem dovoliti še pogled z druge strani, tudi jaz bi le z redkimi od teh glasnih oznanjalcev svojega mnenja. Ampak izgleda, da se v moških glavah ves čas vrti program, ki deli pleme žensk na dva tipa predstavnic: na tiste, ki bi jih, in na tiste, ki jih ne bi. In če bi jih, kako bi jih, kje bi jih in kolikokrat bi jih ...