Sedanji čas je tudi na Stari Gori zaznamovan z nepotrpežljivostmi, kot so hitri promet in elektronska muzika v bifeju, ne more pa zanikati trajanje oziroma starost te vinske gore. Zvonik sv. Duha, visok kar 45 metrov, z značilno baročno čebulo na sebi, in cerkvene orgle iz leta 1732, druge najstarejše v škofiji, so pomembne koordinate v času, prav tako tudi mlin na veter na razgledni planjavi malo pod vasjo. Starogorski mlin je verna kopija znamenitega vetrnega mlina na bližnjem Kokolajnščku, ki je zadnje zrnje mlel leta 1957, potem pa je propadal lastnikom in etnologom na očeh, ker za njegovo obnovo ni bilo sredstev, kakor se reče denarju, ki sicer frli vsenaokoli brez prave cene. Nekdo se je vendarle boril z mlini na veter in zmagal. Dobil je sredstva za starogorski mlin, žal potem, ko je kokolajnški original v vetru in dežju že propadel. Nekaj njegovih delov so leta 1996 preselili na Staro Goro. Novi mlin je prečudovito tesarsko in mehaniško delo, njegove lopute in s tem ves gornji del mlina se obračajo po vetru, predvsem pa zares – melje. Kadar je seveda razlog za to. Za napotnico ima v svoji notranjosti vpisana dva lepa verza Kajetana Koviča: »Naj melje moko za dober kruh, naj varje ga sosed sv. Duh.« Včasih je po goricah stalo nekaj mlinov, ki so se pridno vrteli zlasti pozimi, ko je voda v globelih zamrznila. Zdaj mline kadarkoli v letu žene elektrika. Starogorski vetrni mlin je le spomenik. Kruh je danes mogoče služiti tudi brez vetra. l