Četrti dan sva se s HR-13 odpeljala nazaj v Luisville, v neko predmestno gostilno. Tam sva se zdržema pogovarjala dobre pol ure. Najprej je ob mojem predlogu nekoliko osupnil, nato pa je le pristal, da sodeluje v tej nedolžni šali, kot se je izrazil. Na tihem sem posumil, da je ta njegova odločitev temeljila tudi na določeni stopnji njegovega samoljubja. Ko se je HR-13 odpravil, sem si naročil dvojni viski, a se ga potem nisem niti pritaknil. Odprl sem nek časopis in se naslonil v stolu nazaj, brez pravega namena, da bi bral. Tisto vražjo kepo v želodcu sem čutil zdaj v podvojeni meri. Za tisto mizo sem s skrajnimi napori zdržal celi dve uri, potem pa sem planil pokonci, plačal zapitek in naročil taksi, da me je odpeljal do križišča pri cerkvi. Potem sem skoraj pretekel tiste pol milje do naše hiše. Počakal sem, da sem prišel spet do sape in vstopil kar se da brezbrižno skozi kuhinjska vrata. Srce mi je pospešeno utripalo v pričakovanju trenutka mojega velikega zmagoslavja. Predstavljal sem si Bettyjino osuplost in brezmejno začudenje, ko bo zagledala še enega svojega moža.