Razvozlavanje tega nerazumljenega, usodnega Imena angleščine v Finnegans Wake najprej poteka na fonetskosti zapisa in istočasno na grafičnem, niti ene garancije, egoistične samoprevare gotovosti pa ni, da bi bil tekst tudi razumljen. Če parafriziram Joyceovo Puljsko beležko in in v tem kontekstu najhitreje povzamem zaplet Uliksa: zaznava je domena Stephena, prepoznava Bloom, zadovoljstvo pa je na strani Moly Bloom. Zadovoljstvo na strani matere, toda kot je mrtva tudi edina prava mati iz Uliksa, je v Finnegans Wake pokopana, pravzaprav »drowned in the Laffey« (FW 420.34), Tako kot v Finnegans Wake, je tudi v Uliksu voda (ki »sestavlja 90% človeškega telesa« in jo Bloom strahotno obožuje; prim. 17. 160-228 / II.221-23) simbol ženskega principa oziroma telesnosti, zato v romanu mrgoli imen domala vseh malo večjih svetovnih rek. Osrednja reka je seveda dublinska reka Liffey, ki v galščini pomeni »življenje«. tudi vsakršna materinščina. Največja težava romana namreč je, da se v besedilo vpletajo tudi tuje, neangleške besede in številne aluzije, ki večkrat predrugačijo sam potek zgodbe oziroma ji podelijo večpomenskost. Besedne igre se po principu ne ustavijo zgolj v eksperimentiranju z ‘materinščino’. Tudi če razvozlate angleščino, še vedno vam ostane implicitno sporočilo na primer francoščine, nemščine itd.. -- in same zgodbe. Ta slednja, ‘tehnična’ pogruntavščina Besede, pa nima nobenega drugega jasnega referenčnega okvira kakor Ime, ki pomembnost vsake besede ali črke že a priorno zagotavlja. Joyceu je, skratka, po evangeliju o odrešeniku iz A Portrait of the Artist as a Young Man in Uliksa, v Finnegans Wake ostala pridiga o razodeti religiji: dogodek božjega Imena, ki ni uspel Stephenu Dedalusu, ampak zakoncoma Bloom; zveliča estetsko dojemanje ‘dvojne številke slehernika’, dogodek Besede kot »twothinks at a time« (FW 587.7).