Ustvarjanje verjetnih, a hkrati tudi domiselnih scenarijev je namreč že prastara oblika preživetja in reprodukcijsko učinkovitega delovanja pametnih možganov. Ta dva kriterija – verjetnosti in domiselnosti – lahko upravičeno postavimo celo v samo definicijo inteligence : tisti osebek, ki je bil glede na njiju učinkovitejši oziroma širnejši, ki je v teku evolucijskih vekov znal realistično predvidevati karseda presenetljive možne nakane svojih sovražnikov ali tudi svojih bližnjih, ki pa je po drugi strani s svojo superiorno inventivnostjo tudi preprečeval, da bi drugi njega lahko dohajali in detektirali pri morebitni nasprotni dejavnosti, se pravi zanj spet koristnem njegovem manipuliranju z njimi – tak je bil po statističnih pravilih takorekoč nujno v selekcijski prednosti pred drugimi.