z Božjim dovoljenjem. Izbrani in pogubljeni se, hvala Bogu (kar dodajam jaz, a mislim, da bi se Tomaž kar strinjal), redko prikazujejo: »Če gredo rajni v nebesa, se združijo z Božjo voljo in tako se jim ne zdi dovoljeno nič, kar ne ustreza zahtevam Božje previdnosti; če so v peklu, pa jih njihove muke tako težijo, da se bolj ukvarjajo z objokovanjem samih sebe kakor s prikazovanjem živim.« Ostanejo še tisti, ki so v vicah, o čemer priča Gregor Veliki. »Prihajajo moledovat za priprošnje«, vendar bomo videli, da je Tomaž tudi njihova potikanja omejil na najmanjšo možno mero. Normalno pa je, da duše, ki so se očistile v vicah, odidejo v nebesa. 4. člen: Abrahamovo naročje je bilo res eden izmed krogov pekla, toda odkar se je Kristus spustil v podzemlje, ne obstaja več. Tomaž je glede tega upošteval nauke svojega učitelja Alberta Velikega. V 5. členu je pojasnil, da »je limb očakov verjetno stal na istem kraju kot pekel ali pa v bližini, le da višje«. 6. člen limb otročičev loči od limba očakov. Prvi še zmeraj obstaja, in ker otroke teži samo izvirni greh, morajo pretrpeti najmilejšo kazen; Tomaž se celo sprašuje, ali to morda niti ni kazen, ampak bolj zastoj na poti do poveličanja (dilatio gloriae). V 7. členu je Tomaž zarisal tipologijo bivališč v onstranstvu.58 Prva hipoteza: »Bivališča ustrezajo zaslužnosti oziroma nezaslužnosti«, kar pomeni, da v onstranstvu obstajata dve bivališči: raj za zaslužne ter drugo bivališče za nezaslužne. Druga hipoteza: »Ljudje si v času življenja pridobijo zasluge ali pa tudi ne, vendar je kraj en sam.« Se pravi, da si lahko predstavljamo, da je po smrti vsem namenjeno isto bivališče. Tretja hipoteza: ti kraji morajo ustrezati grehom, in ti so lahko treh vrst: izvirni, odpustljivi, smrtni. Se pravi, da morajo obstajati tri bivališča. Tako si lahko predstavljamo »temačni zrak, ki ga imenujemo ječa demonov«, tuzemski paradiž, v katerem sta Enoh in Elija.