"Hitrost posredovanja je še posebej pomembna pri šoku, kajti vsaka pretečena minuta lahko poslabša prognozo, ko pa imaš enkrat poškodovanca, ki mu srce v redu deluje, ki mirno diha, se ne mudi več tako zelo. To ne pomeni, da greš drugam, ampak le to, da ni potrebno, po domače rečeno, hiteti za vsako ceno. Najpomembneje je, da je tvoje delo, travmatologi včasih rečemo celo izdelek, popolno. Včasih je bolje operirati kasneje, počakati do jutra, ko bo ekipa večja in ko bodo vsi spočiti. Poškodovanec bo imel več možnosti, da bo vse v redu, da bo na primer njegovo koleno gibljivo namesto trdo, saj je gotovo razlika operirati ob treh zjutraj ali sredi dopoldneva. Poškodovanec bo nekaj ur s poškodbo tudi trpel, mogoči so manjši zapleti, vendar bo operacija zjutraj tehnično bolje opravljena. Seveda se trudimo v skladu z evropskim izročilom, da bi poškodovance čim prej in čim bolje oskrbeli, vendar je to logistično zahtevno in tudi ni vedno v interesu poškodovanca, da vse naredimo takoj," razlaga Cimerman.