Še več dokazov, da osrednji regulator res obstaja, so prispevala opazovanja zaključnih etap teka. Vrhunski atleti skoraj vedno najhitreje tečejo zadnji kilometer tekme, čeprav bi teoretično takrat njihove mišice morale biti na robu izčrpanosti. Sploh zaključni šprint je povsem v nasprotju z logiko, če drži teorija, da je utrujenost posledica zastrupitve mišic z mlečno kislino. Če bi ta tekače res omejevala, bi bili ti čedalje počasnejši in ne bi mogli prišprintati v cilj. Če pa verjamemo teoriji o osrednjemu regulatorju, je razlaga jasna. Ko možgani vedo, da se bliža konec, nekoliko sprostijo svoj nadzor in športniku omogočijo, da načne skrbno varovane rezerve.