ESČP ni sprejelo vseh navedenih utemeljitev nemškega ustavnega sodišča, zato je ugotovilo, da je Nemčija kršila 8. člen EKČP, ker ni zadovoljivo zaščitilo monaške princese v njenih pravicah spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Evropsko sodišče je najprej ugotovilo, da zasebnost vključuje tudi elemente osebne identitete, kot sta ime in njegova podoba. Zasebnost vključuje človekovo fizično in psihično integriteto, ki mu zagotavlja razvoj osebnosti v odnosih z drugimi ljudmi brez zunanjih vplivov. Zasebno življenje tako vključuje tudi območje stikov z drugimi ljudmi, zasebno ali javno. Sodišče je ponovilo svoje že večkrat izraženo stališče, da 8. člen EKČP ne določa le negativnih obveznosti države, torej da se država ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, temveč vsebuje tudi pozitivne obveznosti države in nesporno pri uresničevanju pravice do osebnega in družinskega življenja. Pri tem imajo države določeno polje proste presoje (the margin of appreciation). Pri tehtanju med pravico do zasebnosti (8. člen) in svobodo izražanja (10. člen EKČP) je sodišče ponovilo, da svoboda izražanja predstavlja temelj demokratične družbe. Pri tem informacije in ideje ne vključujejo le tiste, ki so neproblematične, ampak tudi tiste, ki lahko žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. To zahtevajo vrednote pluralizma, tolerance in širokega sprejemanja različnih idej, brez česar ni demokratične družbe. Kljub temu da ima tisk ključno vlogo v demokratični družbi, ne sme prekoračiti določenih mej, še posebno glede spoštovanja pravic drugih. Njegova temeljna naloga je širjenje informacij in idej v vseh zadevah javnega pomena, tudi s pretiravanjem in provokacijami. Ko je sodišče na podlagi teh načel presojalo objavo spornih fotografij, je ugotovilo, da njihova objava ni bila upravičena z vidika javnega interesa. Fotografije iz zasebnega življenja princese Caroline – pri njenih vsakodnevnih aktivnosti – po mnenju sodišča niso v funkciji obveščanja javnosti, ampak zadovoljujejo le radovednost bralcev. Sodišče je komentiralo tudi stališče nemških sodišč, da je monaška princesa absolutno javna oseba, zaradi česar naj bi bile dovoljene objave vseh fotografij zunaj ožje zasebnosti njenega doma. Evropsko sodišče meni, da je princesa le članica kraljevske družine in nima nobene uradne funkcije v državi Monaco ali njenih organih. Zato podrobnosti iz njenega zasebnega življenja ne morejo prispevati k razpravi o relevantnih javnih zadevah v demokratični družbi. Drugače je pri politikih, kjer tisk igra vlogo »psa čuvaja v demokratičnih družbah«, kar opravičuje tudi posege v njihovo zasebnost. Na tej podlagi je ESČP, tudi ob upoštevanju resolucije Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o pravici do zasebnosti, opozorilo na nesprejemljivost enostranskih razlag svobode govora, s katerimi določeni mediji opravičujejo posege v zasebnost, ker naj bi »bralci« imeli pravico, da vedo vse o javnih osebah. V takšnih okoliščinah je, po mnenju Evropskega sodišča, svobodo govora iz 10. člena EKČP treba razlagati ožje. ESČP tudi meni, da ima vsakdo, tudi tisti, ki je znan v širši javnosti, legitimno pravico pričakovati varstvo svoje zasebnosti in osebnostnih pravic. Poudarja, da nove tehnologije omogočajo nove oblike posega v zasebnost, zato morajo države aktivno in učinkovito zavarovati pravico do zasebnosti tudi v takšnih razmerah. Pravice iz konvencije, skupaj s pravico do zasebnosti, niso le teoretične pravice ali oddaljeni cilj, temveč pravice, ki jih je treba učinkovito varovati v praksi. Glede absolutnih javnih osebnosti in relativnih javnih osebnosti je ESČP poudarilo, da mora biti meja jasna in vnaprej predpisana, tako da lahko posameznik natančno ve, kako naj ravna. Z drugimi besedami: vedeti mora, kje je izpostavljen očem javnosti, kje pa lahko nemoteno uživa svoje osebnostne pravice. Po mnenju sodišča je tudi pojem prostorske izoliranosti, ki so ga sprejela nemška sodišča, preveč nejasen, da bi na tej podlagi javne osebe lahko učinkovito uresničevale svoje pravice. ESČP je zaključilo, da sodišča v Nemčiji, kljub območju proste presoje pri uporabi določil konvencije, niso korektno pretehtala med pravico do zasebnosti in svobodo govora, zato je Nemčija kršila 8. člen Evropske konvencije o pravici do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Sodišče je pozvalo pritožnico in državo, da se poskušata v šestih mesecih dogovoriti o odškodnini za nematerialno škodo, sicer bo o tem pozneje odločalo ESČP.