Vseh šest »govornih nastopov« delavcev se med seboj razlikuje, ne glede na to, da so sestavljeni iz iste besede. Dejansko je ta beseda zgolj opora za intonacijo. Pogovor tukaj poteka s pomočjo intonacij, ki izražajo vrednotenja govorcev. Ta vrednotenja in intonacije, ki jim ustrezajo, v celoti določa neposredna družbena situacija pogovora, zato kake referencialne opore niti ne potrebujejo. V življenjskem govoru ima intonacija pogosto pomen, ki je popolnoma neodvisen od smiselne sestave govora. Nakopičeni notranji intonacijski material si najde izhod v jezikovnih konstrukcijah, ki so za dano intonacijo povsem neprimerne. Pri tem intonacija ne prodre v intelektualno, stvarno-referencialno pomenskost konstrukcije. Kadar izražamo svoja čustva, izrazno in globoko intoniramo besedo – pogosto je to prazen medmet ali prislov –, na katero smo po naključju naleteli. Skoraj vsak človek ima svoj priljubljen medmet ali prislov, včasih tudi semantično polnovredno besedo, ki jo ponavadi uporablja, kadar želi kar s samo intonacijo razplesti kako drobno, včasih pa tudi manj drobno, vsakdanjo* situacijo in razpoloženje. Kot takšen intonacijski ventil služijo izrazi, kakršni so: »tako – tako«, »da – da«, »glej – glej«, »no – no« in drugi. Navadno se takšne besedice podvajajo, se pravi, njihovo glasovno podobo umetno raztegnemo. S tem nakopičeni intonaciji omogočimo, da se do konca izčrpa. Eno in isto priljubljeno besedico izgovarjamo kajpada s karseda različnimi intonacijami, ki se ravnajo po različnih življenjskih situacijah in razpoloženjih. V vseh teh primerih za to, da se realizira tema, ki pritiče vsaki izjavi (posebna tema namreč pritiče tudi vsaki izmed izjav šestih delavcev), zadostuje moč ekspresivne intonacije, ki ne potrebuje pomoči pomenov posameznih besed in gramatikalnih povezav. Takšno vrednotenje in intonacija, ki mu ustreza, ne moreta prestopiti ozkega območja neposredne situacije in majhnega intimnega