Večkrat raste kot grm, na boljših rastiščih se razvije tudi v 10 metrov visoko drevo z gosto, nepravilno razvejeno krošnjo, ki jo v starosti včasih sestavlja le še nekaj močnejših vej. Kdor si želi ogledati zares lepe, naravnost pravljične zelenike, naj dobro napne oči na cesti, ki na otoku Cresu iz pristanišča Merag pelje navzgor proti notranjosti otoka. Po strmih, napol golih kraških pobočjih so med črničevjem posejana stara drevesa s tako gostimi in lepimi krošnjami, kot verjetno nikjer drugje ob Jadranu. Zaradi velike sposobnosti obnavljanja iz panjev večkrat raste večdebelno, ponekod v Sredozemlju jo redno obsekavajo tudi na glavo, torej meter do dva nad tlemi. Skorja je sprva svetlosiva in gladka, pozneje drobno razpoka in potemni. Vednozeleni listi, zaradi katerih je vrsta najlaže opazna pozimi in po katerih je poimenovana, so do 4 cm dolgi, ovalnojajčasti ali podolgovati, listni rob je gladek ali nazobčan, konica zašiljena. Listi so zgoraj temnozeleni in spodaj svetlejši, usnjati in trdi ter prilagojeni na sredozemsko podnebje. Zelenika je poleg jesenov in javorjev edini domači drevesni rod, pri katerem so listi nameščeni navzkrižno (listi sosednjih vretenc so med seboj nasprotno navzkrižni), kar pomeni, da iz poganjka na istem mestu rasteta po dva lista. Cvetovi se odprejo že marca ali aprila, so dvospolni in štirištevni, imajo svetel, rumenkastozelen venec, oprašujejo jih žuželke. Drobni koščičasti plodovi v premeru merijo do 6 mm in vsebujejo po eno koščico, sprva so zeleni, zreli pa postanejo temnomodri do črni. Po obliki nekoliko spominjajo na sorodne olive, le da niso podolgovati in da so bistveno manjši. Še bolj pa spominjajo na plodove kaline, sorodnika iz iste družine, ki ga dobro poznamo predvsem iz naših živih mej.