Mirjana je zaradi postopka pred delovnim in socialnim sodiščem leta 1993 kljub temu znova poskusila vstopiti v Slovenijo. Imela je srečo. “Policist se je čudil, zakaj želim vizum, ko pa sem slovenska državljanka. Rekla sem mu, da nisem in da drugače ne morem vstopiti. No, danes pa boste! je rekel policist in mi udaril žig v potni list in nato izdal vizum.” Tako je Mirjana prvič po izgonu vstopila v Slovenijo. Vendar ji policija še celo lani in letos ni dovolila, da bi ostala ob umirajočem očetu. Ob pomoči Matevža Krivica ji je država bivanje podaljšala le za 21 dni. Nato je morala sredi decembra 2002, pred očetovo smrtjo, Slovenijo zapustiti. Ker domače hiše, so jo policisti odpeljali celo v dom za odstranjevanje tujcev v Ljubljani. Na veleposlaništvu na Madžarskem ji je uslužbenec Kapušin podaljšanje vizuma zavrnil z besedami, da “za srbsko kurbo ni podaljšanja vizuma”. Vrnila se je lahko šele 15. januarja 2003, tri dni po očetovi smrti, da bi se udeležila pogreba, vendar je bila znova prisiljena kmalu zapustiti Slovenijo. Tudi pojasnilo, da po očetovi smrti teče zapuščinska razprava, slovenskih uradnikov ni prepričalo, da je izgon Mirjane Baralić globoko krivičen in neutemeljen. Pri tem, da je bil komandir policijske postaje v Brežicah celo njen sošolec, s katerim sta skupaj drgnila šolske klopi in ima hišo zraven njene.